Še ne desetletje nazaj je karierni razcvet predstavljala predvsem dobra formalna izobrazba in ena služba za celo življenje. S prihodom informacijske revolucije in s prehodom v ustvarjalno družbo se je to povsem spremenilo. Danes si ljudje želijo početi stvari, ki jih veselijo, z veliko mero kreativnosti, osebne svobode in potencialnih finančnih zaslužkov. Ljudje si želijo skozi življenje početi raznolike stvari in se lotevati novih osebnih izzivov, kar pa nenazadnje omogoča samoaktualizacijo, osebno izpolnitev ter pravo karierno dogodivščino.
Podjetništvo omogoča vse to. Cena, ki jo je potrebno plačati za karierno pustolovščino, je prevzem tveganja in mnogo več trdega dela. Velikokrat lahko slišimo, da je podjetništvo v začetkih »znoj in solze«, kar na eni strani pomeni veliko mero izvršnosti, dela pozno v noč in neprestanega izobraževanja, na drugi strani pa težke odločitve, neprestano premagovanje ovir z veliko mero vztrajnosti. Vendar na koncu, če premagamo vse izzive, lahko doživimo tudi »solze sreče«, stopnjo samoaktualizacije, točko, ko realiziramo svojo veliko vizijo.
Najtežji so seveda začetki, tako imenovani »vzlet«. Le-ta vključuje pogum in odločitev, da se odrečemo varni službi, in zahteva dovolj znanja ter sposobnosti, da pridemo do prvih strank, strateških partnerjev ali investitorjev. Pri tem nam veliko časa lahko prihrani osnovno podjetniško znanje, ki ga je na voljo veliko tako v različnih knjigah, priročnikih kot tudi na internetu. Za začetek je pomembo, da razumemo kako praktično pristopiti k podjetništvu.
Vzročno mišljenje temelji na predvidevanju (»causal reasoning«), praktično mišljenje (»effectual reasoning«) pa temelji na takojšnji izvršnosti. Gre za dve vrsti mišljenja, ki si povsem nasprotujeta, vendar sta obe vrsti za uspeh v podjetništvu pomembni.
Vsaka oseba naj bi dejansko lahko uporabljala obe mišljenji, odvisno od različnih okoliščin, v katerih se nahaja. Pokazalo se je, da najboljši podjetniki zelo dobro uporabljajo oba načina mišljenja. V začetnih fazah rasti podjetja je v ospredju praktično mišljenje (kreativno-izvršna faza); bolj kot je podjetje zrelo, večja je potreba po vzročnem mišljenju (izvršno-administrativna faza).
Veliko podjetnikov pa na žalost ne naredi uspešne tranzicije in takrat se pojavi potreba po zaposlitvi managerja. V šolah, kot omenjeno, učijo večinoma vzročno mišljenje. V povezavi s podjetništvom to pomeni povsem sistematični pristop do raziskave trga, izdelave finančnih projekcij, planiranja tima, oblikovanja prototipa in seveda predvidevanja vseh tveganj, ki bi se na poti lahko zgodila. To zahteva načrtovanje brez ene same akcije oziroma pogovora s potencialnimi strankami. Uspešni podjetniki vedo, da presenečenja na podjetniški poti niso koraki s poti, ampak smerokazi, ki podjetnika usmerjajo v obračanje nepredvidljive prihodnosti v priložnosti.
Tipični primer učenja vzročnega mišljenja so MBA šole in druge podobne akademske inštitucije. Vzročno mišljenje temelji v naprej določenem cilju, načinu dela ter orodjih in na iskanju optimalne poti, torej najhitrejše, najcenejše in najučinkovitejše alternative za dosego cilja. Na drugi strani pa praktično mišljenje ne zahteva v naprej postavljenih ciljev, ampak le določena izhodišča, načine dela in sredstva ter se nato na podlagi le-teh cilji naključno izoblikujejo sami kot posledica domišljije in inspiracije nosilcev projekta ter drugih ljudi, ki so vpleteni v izvedbo. Vzročno mišljenje lahko vsebuje komponento kreativnosti ali pa tudi ne.
Praktično mišljenje pa to komponento vsebuje vedno. Poleg kreativne komponente praktično mišljenje zahteva tudi bujno domišljijo oziroma vizionarstvo, spontanost, prevzem tveganja in prodajne veščine.
Podroben pogled procesa delovanja praktičnega mišljenja pokaže, da podjetniki izhajajo iz treh osnovnih izhodišč, in sicer:
Na podlagi teh treh izhodišč si podjetniki začnejo zamišljati, kaj bi bilo moč narediti, ustvariti oziroma zgraditi. Pri tem pogosto začnejo v majhnem merilu s sredstvi, ki so na dosegu roke, in brez pretiranega planiranja.
Z razliko od vzročnega mišljenja, ki temelji na previdnem planiranju in izvršnosti na podlagi narejenega plana, praktično mišljenje temelji na takojšnji ter hitri izvršnosti. Plani so dejansko narejeni na podlagi akcije in interakcije z drugimi ljudmi na dnevni osnovi.
Bistveno pri praktičnem mišljenju je tudi to, da je vedno skupna vizija članov tima, ki jih drži skupaj in žene po še neodkritih poteh. Trije ključni elementi praktičnega mišljenja so tudi ti, da ni fokus na pričakovanem donosu, temveč na sprejemljivi zgubi, da ne temelji na analizi konkurenčnosti, temveč na strateških partnerstvih in da ne temelji na napovedih, ampak na izkoriščanju posameznih situacij in naključij.
V praksi to pomeni, da podjetnik, ki ima v mislih nov proizvod ali storitev, ne naredi najprej tradicionalne analize trga, ampak poskuša proizvod čim prej komu prodati, pa čeprav le-ta sploh še ni narejen do konca. Fokus je na izvršnosti, na »Just do it!«, na vzpostavitvi strateških partnerjev in čim hitrejši prodaji. Pri tem mora biti popolna fleksibilnost uma, saj se izhodiščna ideja lahko konča kot poslovna priložnost v povsem različnih panogah. To lahko vsekakor povežemo tudi z Darwinovo teorijo, da preživijo najbolj fleksibilni (in najbolj seksi seveda).
Če zadevo razvijemo nekoliko dlje, lahko rečemo, da je osnovni temelj vzročnega mišljenja ta, da če pravilno napovemo prihodnost, jo lahko kontroliramo. Na drugi strani pa je osnovni temelj praktičnega mišljenja ta, da lahko kontroliramo prihodnost, tudi če je ne napovemo - prihodnost namreč ni zato, da jo napovemo, temveč zato, da jo ustvarimo. Biti na trgu, ki ga je mogoče napovedati, je bolj rizično, kot biti na trgu, ki je bolj nepredvidljiv. Pri prvem namreč vedno obstaja možnost, da se bo našel nekdo, ki bo prihodnost napovedal natančneje in bo imel več sredstev.
Povsem praktičen podjetniški prikaz teh dveh različnih mišljenj oziroma pristopov je primer podjetnika, ki si želi odpreti indijsko restavracijo. Vzročni pristop k temu bi bil, da podjetnik naredi analizo trga na območju, kjer želi odpreti restavracijo, naredi segmentacijo trga, na podlagi potencialnih strank opremi restavracijo, angažira potrebna finančna sredstva in človeške vire, nato začne s trženjem ter z vsakdanjimi operacijami.
Na drugi strani je poanta praktičnega mišljenja ta, da gre podjetnik takoj v akcijo in izhaja iz tega, kdo je, kaj zna in koga pozna. Če je podjetnik v osnovi kuhar in nima denarja, bi se zadeve lotil nekako tako: začel bi sklepati partnerstva z ostalimi eksotičnimi restavracijami, hoditi na sejme in razstave ter tam sklepal dodatna partnerstva, začel s cateringom itd. Nato bi poklical svoje prijatelje in se z njimi dogovoril, da jim za pošteno ceno vsak dan dostavi kosilo. Na podlagi ustnih priporočil bi se mu nato širil posel.
Od začetka bi kuhal doma in ko bi z ostalimi storitvami prihranil dovolj denarja, bi se lotil odpiranja restavracije. Lahko pa bi se zgodilo tudi, da se kosila ne bi obnesla, podjetnik pa bi ugotovil, da si stranke želijo spoznavati indijsko kulturo ali pa nekaj čisto drugega. Na koncu bi lahko pristal v popolnoma drugi panogi s povsem drugo poslovno priložnostjo.
Če želite biti uspešn podjetnik morate obvaldati praktični pristop:
Praktični pristop pa z rastjo podjetja vse bolj nadgrajevati z vzročnim mišljenjem, ki vključuje:
Klub poslovni angeli Slovenije
Napišite nam elektronsko pošto in vas bomo kontaktirali.